Možje v belem

Najprej eno kratko pojasnilo. Svojih zelo osebnih stvari skorajda ne objavljam na družabnih omrežjih, med ležanjem v bolnici pa sem se odločil, da tokrat to vseeno storim. Zakaj? Ko je bil virus prisoten v Wuhanu je bilo to zelo daleč proč. Kasneje v Bergamu je bil že bližje, pa še vedno daleč proč. Zdaj ga imamo tukaj med nami in ko berem komentarje vsepovsod, imajo ljudje še vedno zelo močan argument, da ta gripa ni nič hudega in da itak ne poznajo nikogar, ki bi zbolel, kaj šele, da bi imel kakšne zaplete. No, v zadnjem mesecu se je poznanstvo okuženih že malo razširilo, pa vendar se mnogi pohvalijo, da so hitro preboleli, da ni to nič takšnega. Zato sem se odločil, da svoj boj delim javno, da bodo morda vsaj tisti, ki me poznajo, imeli kakšen pomislek, ko bodo realnost virusa skušali izničiti. Virus ni več tam nekje daleč, virus je tukaj, med nami. In ne izbira.

Bilo je nekega četrtkovega poznega popoldneva v februarju, ko sem tako, kot že precej četrtkov, čakal na letališču v Amsterdamu. Let domov je vedno nekaj posebnega. Po celem tednu je tudi druženja s sodelavci pred tem letom manj. Vsak ždi v svojem koncu in vsak se zaposli po svoje. Vsi z mislimi že doma. Sam obožujem letališča, saj bi lahko cel dan opazoval dogajanje tam. Toda tisti četrtek je nekaj pritegnilo mojo pozornost. Po letališču so se začeli pojavljati napisi, ki jih do takrat še nisem opazil. Velik napis COVID-19, ter kar nekaj teksta spodaj. Pisalo je o osnovnih znakih za covid, na katere moraš biti pozoren, če si se vrnil iz Kitajske. Ok, nisem se vrnil od tam, tako da se me to ne tiče.

Teden do dva kasneje se je o covidu začelo več govoriti tudi v medijih in spomnim se komentarja sorodnika, da če bo kdo to dobil, bom to jaz, ker sem veliko na poti. V tistem času je bil to hec, saj je bil virus še vedno daleč stran. Še en teden kasneje smo dobili prvega okuženega v Sloveniji in še en teden ali dva kasneje so se stvari naenkrat zaostrile. Bil je četrtek, ko smo že imeli kupljene karte za Amsterdam za prihodni teden. V službi smo imeli debato o tem ali bi vseeno tokrat preklicali službeno pot. Pol ure za tem je prišla novica, da se v prihodnjem tednu zapirajo šole. Zdaj pa očitno ni več heca. Odgovor o tem ali gremo ali ne, je bil na dlani. Takrat se sicer nihče ni počutil kaj ogroženega, večji problem bi bil morebitno zapiranje v času, ko bi bili v tujini. Nadaljni potek dogodkov je vsem dobro poznam. Prvi val, ko so bile številke, če jih primerjamo z današnjimi, naravnost smešne. Prvega vala, ko ga damo na celoletni graf, se danes sploh ne vidi.

Dolgo časa je bilo splošno prepričanje, da je covid kot gripa, ter da tako ali tako večina ljudi nima težav s tem. No, drugi val nam je pokazal, da se ne bi mogli bolj motiti. Mnogi še vedno zanikajo nevarnost virusa. Številke so zelo jasne in o njih tukaj ne bom pisal, saj je tega vsepovsod dovolj.

Slovenija je trenutno med državami, ki jim gre boj s covidom najslabše. Izredno presenečen sem nad tem, kako zelo slabo se odgovorni odzivajo na vse skupaj. Ne vemo niti kje je največ prenosa okužb, ne znamo niti izolirati okuženih, ne vemo niti kateri ukrepi so učinkoviti.

Vlada pravi, da garajo dan in noč. No, življenje me je naučilo, da nikoli ne zaupaj nekomu, ki pravi, da gara dan in noč. Tak človek ne ve kaj dela ali pa se dela, da dela. Ja, sprejemajo se zakoni, ki naj bi nam pomagali. Roko na srce, res so v marsičem pomagali v teh kriznih časih: plačane bolniške, plačano varstvo otrok, UTD za samostojne podjetnike, itd. Verjamem, da je to izredno težka naloga, da pomagaš celotni populaciji ne, da bi nekomu pomagal preveč in drugim premalo. Pa vendar se na terenu vidi kako zelo daleč so vladajoči od povprečnih prebivalcev. Operativno stvari zelo šepajo. Če si se okužil v službi ti pripada 100% bolniška, tretirano kot poškodba pri delu. O tem odloča v prvi vrsti delodajalec, podpiše pa vse skupaj osebni zdravnik. In ob vseh možnih ukrepih, se najde zdravnik, ki pravi, da to ne more biti poškodba pri delu. In stvari se zapletejo. V zakonu jasno piše. Ampak zdravnik pa ne bere zakonov.

Jelko Kacin je verjetno ena najslabših možnih izbir, za vladnega govorca. Vsak njegov nastop vpije v nebo, da tam nima kaj početi. Pa vendar se pojavlja tam in legitimno ocenjuje razloge za širjenje virusa in komentira ukrepe. Če bi bila takšna debata v gostilni, bi bilo povsem v redu, on pa je vladni uradni govorec. Veliko krivdo mu pripisujem za zmedenost pri ukrepih. Mislim, da ga ni več Slovenca, ki bi znal našteti vse trenutne ukrepe, ter kaj je dovoljeno in kaj ne. To se mi zdi total absurd, če želiš zamejiti virus morajo ljudje točno poznati navodila. In kar je najbolj pomembno: oblastniki, ki odločajo o ukrepih, bi morali biti prvi v vrsti tistih, ki jih spoštujejo. Zgledi vlečejo.

Karantenske odločbe. Ne vem, kako si predstavljajo oblastniki, da bomo zamejili virus, če pa ne znajo izolirati niti tistih ljudi, ki so potrjeno pozitivni. Blizu mene je zelo prometna sprehajalna pot ob Kamniški Bistrici, kjer pa sem lahko srečeval covid pozitivne ljudi, kot tudi njihove bližnje družinske člane. Ja, velik prenos virusa je tudi od ljudi, s katerimi je vse ok in nimajo nobenih znakov. Bi pa rekel, da je velik prenos tudi od potrjeno pozitivnih. Je mar res tako težko počakati tistih 10 dni in ostati doma? Karantenske odločbe se že lep čas ne izdajajo. Papir na katerem se spreminjajo samo osebni podatki in datumi. Preveč je tega, da bi jih izdajali. Mar še niso slišali za računalnike? Če en referent porabi za eno odločbo 15 minut, bo to računalnik naredil v 1 sekundi. In to s precej manj napakami.

Aplikacija #OstaniZdrav. Kot ITjevec sam zelo verjamem v tehnologijo, kot rešitev za mnoge težave. Vse podatke imamo danes, ki jih potrebujemo. Vso tehnologijo imamo na razpolago. Zaradi izrednega zanimanja glede varstva osebnih podatkov, so vse Covid aplikacije močno okrnjene, glede na to, kaj bi lahko bile. Pustimo ob strani dejstvo, da damo FBju in ostalim tehnološkim velikanom mnogo, mnogo več podatkov, ki bi jih kadarkoli lahko imela kakšna covid aplikacija. Pa vendar, so z našo slovensko aplikacijo precej zamočili. Žena je dobila TAN kodo 5. dan po potrjeni okužbi, ki jo je vpisala v aplikacijo. S posebno pozornostjo sem spremljal svojo aplikacijo kdaj mi bo javila, da sem ogrožen. Vendarle živiva skupaj in glede na to, da smo vseskozi doma, preživiva skupaj cele dneve in noči. Aplikacija pa nič. Nobenega stika, nisem ogrožen. Hm, kako prosim? Ležim z vročino in aplikacija mi pravi, da nisem okužen. Glede na to, da je bila žena pozitivna, mene sploh niso testirali, ker sem tako ali tako pozitiven. Ampak moja pozitivnost ni bila zajeta v nobeni statistiki, zatorej nisem imel niti kode in vsi, ki bi bili v stiku z mano, nimajo glede na aplikacijo, nobenih nevarnosti. Čemu je potem aplikacija namenjena? Kljukici nekega uradnika, da je zrihtal aplikacijo?

Podatki. Zelo svetla točka celotne črne situacije so fantje in dekleta, ki stojijo prostovoljno za projektom COVID SLEDILNIK. Ne vem sicer zakaj tega vlada ni sposobna spraviti skupaj, saj so podatki ključni za borbo z virusom. Zdi se, da vse, kar vlada v boju z virusom uporablja, je število okuženih, število hospitaliziranih in na intenzivni, ter število umrlih. Če smo nekaj časa poslušali, da se trend lahko določa le na daljše časovno obdobje, smo danes priča sklepanja vsak dan na podlagi dnevnih številk. Malo več mrtvih, a to bo pa martinovanje. Malo manj pozitivnih, to so pa ukrepi končno začeli prijemati. Spomnimo se začetka drugega vala, konkretnih ukrepov kar ni in ni bilo. Potem se je pa začelo. Številke so šle v nebo, ukrepi so se pa dnevno spreminjali, kljub temu, da smo poslušali Jelka, kako se bodo učinki videli šele čez 14 dni. Pa spet nov ukrep. In nov ukrep. Vlada pa danes ne zna povedati, na podlagi številk, kje se okužbe največ širijo. Kaj šele o ukrepih. Kateri ukrepi so učinkoviti, kateri ne. Tega ni, vse je eno samo ugibanje. Je mar res treba tega? V dobi, ko znamo iz podatkov dobiti informacije. Ukrepi so tukaj že nekaj časa, okužbe pa se še vedno širijo, kot da ne bi bilo nič. Kje so strokovnjaki zdaj? To je ključno vprašanje. Zakaj se nam okužbe še vedno širijo, če pa je že vse zaprto in prepovedano?

Zdaj pa še nekaj o sami bolezni in mojem boju z njo. Priznam, nisem si niti mislil, da bom korono kdaj srečal, kaj šele, da bom imel z njo takšne težave. Pa vendar se je zgodilo. Delam od doma že dolgo, druženja smo praktično prekinili, tudi tista zunaj. Žena pa je hodila v službo in ker dela v vrtcu, je bila okužba bolj kot ne, vprašanje časa. In se je zgodilo. Prvi znaki, pozitiven test. Nekaj dni kasneje se znaki pojavijo še pri meni, ker je ona pozitivna, mene ne dajo na test, tako ali tako sem dobil virus. V službo sporočim, da imam covid, ter da bom verjetno par dni odsoten. Kako zelo sem se zmotil. Par dni se je raztegnilo v en mesec. Prvih nekaj dni je še kazalo, da bo vse ok, potem pa se je začelo. Vročina in kašelj. Glede na to, da zjutraj ni bilo vročine, zvečer pa niti ne preveč visoka, si nisem sploh delal skrbi. Kašelj pa je pritiskal bolj in bolj. Jasno, ko se srečaš z neznanim, si želiš čimveč informacij in tako sem prebral vse, kar se je dalo o koroni, ter med drugim prebral tudi nizki saturaciji. Še dobro, da imam oxymeter doma, saj je imel hčerka, kot majhna, večkrat težave z dihali. Pomerim mojo saturacijo, pokaže 97%. To je ok. Potem pa začne padati in gre, 96, 95, 94, 93, 92. Pa spet navzgor. Oh, ta kitajska jajčka, očitno ne delajo. Žena pomeri na sebi, vse ok, 98% in se ne spreminja. Naslednjih par dni je bil zgodba podobna, s tem, da je številka padla tudi na 88%. Zaradi vedno hujšega kašlja kličem urgenco in mi pošljejo patronažno sestro, da me malo pomeri. Vse ok, saturacija 97%, pritisk ok. Kašelj pa ja, zoprn, ampak bo minil.

Odločim se, da kitajski oxymeter upokojim, zato nabavim novega, ne ravno poceni v Sanolaborju. Pomerim saturacijo z novim — 92%. Hm, le kako je to možno? Naslednja dva dneva si merim saturacijo, nič več ne niha veliko in pade celo na 88%, ter ne pride več kot na 92%. Zaradi situacije me v ponedeljek pošljejo na rentgen v Ljubljano. Mislim si, da me bodo slikali, ter poslali domov. Kako zelo sem se zmotil. Prva panika je bila, da sploh še nisem bil testiran. Zato so naredili dva testa. Hitrega in klasičnega. S hitrim so potrdili, da sem covid pozitiven in da so me lahko začeli obravnavati v ambulanti. Klasičen test je bil pa potreben, če bi me morali sprejeti v bolnico. Zelo prijazna mlada zdravnica se mi je res posvetila. Niso je zanimala samo klasična vprašanja, ampak je želela izvedeti čimveč o meni. Razložim ji celoten potek bolezni. Po pogovoru, so pričeli s pregledom. Najprej oxymeter na prst, ki je kazal solidnih 97%, občasno 95%. Povem še o mojih domačih pripetljajih z oxymetrom in na prst mi prilepijo drugačen, očitno boljši oxymeter. Le ta je pokazal 88%, vmes malo tudi 90%. Zdravnica malo zastriže z ušesi in se odloči, da bodo vrednost kisika pomerili direktno v krvi. Zato mi iz zapestja vzamejo kri in kmalu zatem mi prinesejo kisik, ter me seznanijo z novico, da je res nizka vsebnost v krvi, ter da me bodo zadržali v bolnici.

Sicer še nimajo prostora zame, ampak se bo v parih urah sprostilo kakšno mesto. Potem mi še dodatno vzamejo kri, za druge preiskave, ter me pustijo ležati tam v neki improvizirani sprejemni covid ambulanti. Kisik imam, oxymeter na prstu imam, če bi bile kakšne težave so pa za vrati. In sem ležal tam nekaj ur, ko so prišli po mene, da me bodo odpeljali na covid oddelek. Tudi klasičen test je bil pozitiven, zato me sedaj lahko odpeljejo v rdečo cono. Ne bi namreč želeli tvegati, da bi se tam okužil, če slučajno ne bi bil res pozitiven.

Prihod na oddelek pa poseben, nezemeljski. Prižgan alarm po hodnikih je naznanjal, da prihaja nov bolnik. Namen alarma je, da se zaposleni umaknejo iz hodnika, da je prihod v rdečo cono čim hitrejši in s čimmanj stika. Kot bi mignil sem bil v rdeči coni, kjer pa je vse spokojno. Mir, tišina. Pripeljejo me v sobo, mi dajo pižamo in brisačo, ter me za trenutek pustijo, da se uredim. Potem pa se je pričelo. Kisik ni nastavijo na nos, oxymeter na prst, ter mi dajo prva zdravila — Medrol, ter še nekaj za zaščito želodca. Hkrati mi pomerijo sladkor. Čez nekaj trenutkov prinesejo prvo inekcijo, ki jo dobim v trebuh — proti strdkom. Tole pa ni hec, si mislim. Utrujen od vsega, ko me čez kakšno uro pustijo pri miru, zaspim. Spanja je bilo pravzaprav v prihodnjih dneh še obilo.

Naslednji dan me zdravnik razveseli, da se mi je raven kisika dvignila, da bi mi ga zdaj odklopili. Ker je bil to moj prvi dan v bolnici, me zdravnik seznani z vsem, kar se dogaja z menoj. Imunski sistem se je pretirano odzval, zato je prišlo do covid pljučnice, ko se v pljučih tvori sluz podobna mreži, ki te počasi zaduši. Z Medrolom bodo poskušali zaustaviti ta odziv telesa, ker pa ima precej stranskih učinkov, bom dobival dnevno inekcijo proti strdkom, ter stalno mi bodo merili sladkor, saj lahko le-ta zaradi zdravila podivja. Poteka bolezni ne morejo napovedati, saj se vsak odzove drugače. Nekateri so po parih dneh dobri, nekateri rabijo malo več, nekaterim pa se še poslabša. Zato se mi ne upa zdavnik nič napovedati, bomo sproti videli, kakšen bo odziv telesa. Hm, nič kaj vzpodbudno si mislim, ampak saj sem mlad. Morda mi bo mladost vseeno pomagala. Kasneje sem videl, da ni to nobena garancija.

Tisti dan, ko so mi prvič odklopili kisik, je bilo počutje precej boljše, kot prejšnji dan. Naslednji dan pa se je pričelo. Kašelj mnogo slabši, ob kašljanju me je pričelo dušiti, kot bi mi nekdo zategnil vse dihalne poti in bi dihal skozi eno majhno slamico. Občutek, da se dušiš zares ni prijeten. Zaradi kašlja mi ponudijo neke tablete proti kašlju, ki so mogoče res malo pomagale, ko pa so popustile je bilo pa še mnogo slabše. Ob rednih meritvah, tudi sam vidim, da mi je raven kisika v krvi zopet močno padla. Ni šlo, zopet me priklopijo na kisik, tokrat na večjo količino. Po nekaj dneh v bolnici, veš že vse o kisiku. Na vratih je bila barvna lestvica mask, tako da si točno vedel kolikšno količina kisika kdo dobiva. Meni so dajali največ kisika 4L, kar je še šlo na cevke v nosu. Če bi potreboval več, bi dobil maske z različnimi barvami. Do 16L kisika si šel lahko na maski. Ko je bilo potrebno več, pa so pacienta odpeljali. Verjetno na intenzivno, na ventilator. Danes vidim, da sem dobival res minimalno količino kisika, takrat tam pa se ti zdi da od 1L do 16L ni tako zelo dolga pot. Iz 1L so povečali najprej na 2L, potem pa na 4L. Kako to gre, sem videl pri svojem soborcu mojih let v moji sobi, ko je iz 1L prišel v nekaj dneh na 12L. In nihče ni znal nič napovedati. Dodajajo kisik in čakajo. V katero smer se bo vse skupaj obrnilo. Močno upam, da je moj soborec zdaj že brez kisika. V bolnici je zagotovo še.

Življenje na covid rdeči coni je zelo živahno. Poleg tega, da sem veliko spal, je veliko časa minilo tudi s tem, ko si vseskozi pod nadzorom. Vse meritve pač vzamejo nekaj časa. In z menoj so imeli, glede na ostale paciente, zelo malo dela. Pa so bili kljub temu vseskozi okrog mene. Osebje, ki skrbi tam za paciente je zares požrtvovalno. Zares škoda, da v vsem tem času niti enega nisem videl v obraz. Počasi jih začneš ločevati po glasu, nekatere tudi po opremi, ki jo nosijo. Veliko imajo nepokretnih pacientov, s katerimi je zares veliko dela. Pa jim nič ni bilo težko.

Po nekaj dneh bolnice in ko si malenkost boljši, pa začneš opazovati okrog sebe. Kaj pravzaprav naredi korona iz ljudi. Kako na hitro se spremeni stanje. Ter kako zelo dolgo traja okrevanje, če imaš srečo, da ti gre na boljše. In potem opaziš može v belem. Vso zdravstveno osebje je bilo namreč v modrih barvah, vsak toliko pa so prišli možje v belem. Sprva temu ne posvečaš pozornosti. Potem pa malo povežeš stvari skupaj. Gospod, ki je bil v moji sobi nepokreten, na 14L kisika, s saturacijo 90–92%, je premeščen v sosednjo sobo. Ok, si mislim, verjetno, da bodo lažje skrbeli zanj, ker je večja soba. V naši, ki je bila namenjena trem pacientom smo bili štirje in je bilo res kar malo prostora. Naslednji dan med potovanjem na wc opazim, da je gospod v tisti sosednji sobi. Popoldan vidim skozi okence naše sobe može v belem, ki nekaj hodijo v to sosednjo sobo. Zvečer je bila postelja, na kateri je bil, prazna. Nočem si čisto priznati, nočem povezati stvari skupaj. Ne, gotovo so ga samo premestili. Oči sem si lahko zatiskal samo do naslednjega dne, ko med potjo na wc, vidim v eni izmed sob nekaj zavitega na postelji v prosojen polivinil. Kmalu za tem, so prišli možje v belem z nekakšnim vozom. Pa saj to ne more biti res. Ljudje ne umirajo kar tako. Pa vendar. Ok, covid res ni kar tako. V bolnici se pač zgodi, da kdaj kdo umre. Zelo boleče, da se to zgodi tako neposredno blizu mene. Kaj bo z menoj? Kaj če mene tudi to čaka? Saj mi res nihče ni rekel, da bo vse v redu. Samo rekli so, da moramo počakati, pa bomo videli ali bo šlo na boljše ali na slabše.

Po prvem šoku, ko so me zadržali v bolnici, je bil to psihično najtežji dan, ko sem si priznal, kaj se dogaja okrog mene. Še vedno na kisiku, še vedno brez opaznega izboljšanja. Sranje, vklopiti moram vse svoje načine preživetja, vse trike dvigovanja razpoloženja. Ne smem dopustiti, da me to zlomi. V svojem času v bolnici sem dobil ogromno sporočil od ljudi. Misel, da toliko ljudi misli nate, je nekaj kar zelo pomaga pri premagovanju črnih misli. In ne morete si misliti, kako veliko pomeni vsako sporočilo, ki ga dobiš v takem stanju. Zato, ko nekdo zboli ali je v bolnici, nikar se mu ne bojte pisati. Misel, da nisi čisto pozabljen, je vsekakor pozitivna misel, ki ti vsaj malo dvigne razpoloženje. Tudi dolge debate z nekaterimi, so mi ogromno pomagale, da vsaj malo pozabiš na vso žalost okrog sebe, ter da čas hitreje mine.

Možje v belem so se v naslednjih dneh še nekajkrat pokazali. Po prihodu iz bolnice pa berem komentarje po družabnih omrežjih, kako zele pretiravajo novinarji, ki so pokazali, kako je na covid oddelku. No, lahko rečem, da so zelo realno prikazali stanje. Zaradi pietete do umrlih, pa niso prikazali vsega. Življenje na covid oddelku je zato še mnogo bolj hudo, kot so prikazali. Malo so se sicer trudili, da so nas mlade dali skupaj v isto sobo. Trije moški mojih let smo bili en čas v moji sobi. Tako ti je vsaj malo prihranjeno. Pa vendar, ne moreš si zatiskati oči, da ne bi opazil vsega trpljenja okrog sebe in vse smrti.

Po vseh ukrepih, se število okužb ne zmanjšuje. Niti se ne zmanjšuje pritisk na bolnice. Kje smo ga tako zelo polomili? Ne bi rad sodil, pa vendar nam takšna razmišljanja ne pomagajo pri tem: da itak večini ljudi nič ni; da se številke prireja; da število smrti ni nič večje, kot sicer; da umirajo itak samo starejši; ter, da potrebujemo samo dovolj prostora v bolnici.

Veliki večini ljudi nič ni — res je, veliko zdravih ljudi pa potrebuje pomoč in mnogim niti to ne pomaga.

Številke se prireja — kljub vsemu, še vedno verjamem, da uradne institucije v Sloveniji ne bi lagale. In če tudi bi, pogled po svetu nam pokaže izjemne številke. In to samo za eno bolezen.

Število smrti ni nič večje kot sicer — Tega še ne vemo uradno, vse pa kaže, da se je število umrlih v zadnjem mesecu močno dvignilo nad povprečje. Točne številke bomo poznali šele čez čas, ko se bo pokazalo ali je na letni ravni umrlo več ljudi ali ne.

Umirajo itak samo starejši — Po trenutnih statistikah je to res. Pa vendar, ali si starejši ne zaslužijo živeti? Med umrlimi je mnogo takšnih, ki bi z veseljem še lep čas živeli. Kljub statistiki v prid mlajšim, pa to ne pomeni, da nihče od mlajših ne bo umrl.

Potrebujemo samo dovolj prostora v bolnici — Prostor v bolnici ne pomeni, da bo s teboj vse v redu. Tudi v bolnici se večinoma le čaka, kako se bo bolezen odvijala. Nekega zelo aktivnega zdravljenja in učinkovitega zdravila pač še nimamo.

Ja, sloves korone psihološko nikakor ne pomaga. In ko se srečaš z vsem tem, je daleč najbolj pomembno, da ohraniš mirno kri. Nihče ne ve, kako se ti bo bolezen razvijala. Pripravi se na težave in bodi vesel vsakega dne, ko se nič ne poslabša. Okrevanje je dolgo. Tudi za tiste z malo težavami.

Še vedno pa velja: naredi vse, kar je v tvoji moči, da ne dobiš virusa in da ga ne podeliš naprej.

Osnovni ukrepi: umivanje, razkuževanje, izogibanje stikom, nošenje maske kjer imaš stik. Malo zdrave pameti ob zavedanju kako se širi virus. Ni potrebno tako zelo veliko, da bi zaustavili širjenje. In predvsem, če zboliš, izoliraj se. Tudi tvoji najbližji naj se izolirajo. Nič ni tako pomembno, da bi moral nujno v nevarnost spravljati ljudi okrog sebe. Covid ima zelo dolg rep. Tudi “zdravi” ga trosijo okrog.

In predvsem, če zboliš. Pogumno naprej in ne obupaj!